Ali vem, kako se počuti moj otrok
K pisanju tega so me spodbudile moje stranke na osebnih svetovanjih. Pojavlja se namreč vse več problemov z otroci, ki so agresivni, neposlušni, nezainteresirani in podobno.
Starši govorijo o težavnih otrocih, napornih otrocih, zahtevnih otrocih in še bi lahko naštevala. Toda zakaj prihaja do takšnega stanja? Kot starši imamo občutek, da nas otroci izpijejo, obremenjujejo in nam nagajajo. Le zakaj?
V vrtcu in šoli nam govorijo, da so naši otroci nadarjeni, ocene pa tega ne potrjujejo. Vsevprek jih silimo na dodatne aktivnosti in pričakujemo od njih da bodo vrhunski športniki, glasbeniki, znanstveniki, umetniki itd… Nihče pa ne razmišlja, v kakšno osebo se bo izoblikoval naš otok, kako se počuti v svoji koži:
– ali bo zmogel zadovoljiti naše želje
– koliko strahov se podi po njegovi glavi, ker se starši neprestano kregajo nad njim
– sram pred ponižanjem med vrstniki
– starševsko primerjanje z uspešno sestro ali bratom/sosedom/prijatelj
Sploh ne vemo kaj vse se podi po njihovih glavah in se počutijo osamljeno in nezaželjeno.
Vprašajte se ali pri otroku razvijate občutek prilagajanja ali pripadnosti?
Prilagojenost pomeni, da boste vi postavljali otoku cilje in ga po njegovih uspehih tudi merili. Otrok bo želel biti vaš in zato bo skupaj s svojimi stiskami storil vse, da to doseže. Če mu to ne uspe, postaja vse bolj zagrenjen in izraža to na več načinov, lahko tudi kot uporništvo. Nima občutka, da ga imate radi in da je vaš, temveč kot orodje za vaš ponos.
Pripadnost je povsem nekaj drugega. Otroku je potrebno postaviti meje, ga naučiti biti samostojen in mu zaupati. Razvijanje pripadnosti pomeni, da ga sprejmemo tudi takrat, ko doživlja neuspehe- slabe ocene, ni dober športnik, temveč je naš. Delimo izkušnje iz našega otroštva, kako smo mi doživljali travme ponižanja pred razredom, prijatelji in družbi. Pustimo otroka, da doživlja neuspehe, vendar mu pri tem razvijamo občutek zaupanja.
Več o tej temi si lahko preberete v članku, objvaljenem na spletnem portalu Ženska.si