Včasih vidimo ljudi, ki zelo trpijo, ampak sploh nič ne naredijo, da bi se počutili bolje. Celo zdi se, da pomalem uživajo v tej svoji ranjanosti in prizadetosti. Je igranje vloge žrtve samo izgovor pred spremembami in sprejemanjem odločitev? Zakaj je tako težko izstopiti iz tega patološkega kolesja in ali se da to vseeno spremeniti? Pomembno je dojeti, da mi sami odločamo, kaj bomo dosegli in česa ne … In takrat se lahko prične osebna oz. duhovna rast!
